[:sl]Živjo, Robert!

Hvala, da si se lotil tega intervjuja! Ponavadi delaš intervjuje z drugimi, zdaj pa si na drugi strani J Vem, da imaš veliko za povedati, marsikaj zanimivih izkušenj in misli.

Danes bi si želela, da malo pogovoriva o tvojem načinu življenja, filozofiji  in praksi, katerim ime je minimalizem. Mene osebno, kot psihologinjo in ustvarjalno dušo, zelo zanimajo vprašanja ekologije osebnosti – na isti način, kako gledamo na naravo, lahko pogledamo na osebnost z vidika ekologije. Da pazimo, kaj slišimo, beremo, o čim pogovarjamo in razmišljamo, katero filozofijo imamo, kakšen odnos do sebe in drugih itd. – to vse sestavlja naš notranji eko sistem, vse je povezano med sabo in vpliva na nas. Se mi zdi, da minimalizem zelo dobro paše zraven – je o tem, kako očistiti svoj prostor od zunaj in tudi od znotraj, spremeniti način življenja in razmišljanja v bolj ekološko smer, smer sodelovanja s okoljem, drugimi in samim seboj.

Kdaj in kako si se lotil minimalizma? Katera je bila »zadnja kapljica«, največja motivacija, da si to počel? Koliko časa se že ukvarjaš s tem?

Če se prav spominjam, sem se ga zavestno lotil na Valentinovo leta 2014. V resnici pa sem na takšen način živel že prej. Lotil sem se ga, ker sem naletel na zanimiv članek od dveh znanih ameriških minimalistov (www.theminimalist.com), kjer sta pozvala ljudi k minimalistični igri, ki se jo lahko greš sam ali skupaj z drugimi. gre pa tako: Prvi dan se rešiš ene stvari, drugi dan dve, tretji dan tri, in če zdržiš en mesec, se 31. dan rešiš 31 stvari. Je kar izziv zdržati samo en mesec. Igro se igraš tako dolgo, dokler ti paše.

Na ta način sem se rešil precej stvari, od takrat pa do danes gotovo okoli 1200 stvari. Seveda nisem brezglavo metal stvari v koš. Če je bilo le možno, sem stvari podarjal tistim, za katere sem menil, da jim bodo te stvari prav prišle. Lep primer so bile knjige, ki sem jih imel res zelo veliko. Veliko zame neuporabnih oblek, knjig, igrač iz otroštva pa je šlo na rdeči križ. Tisto, kar pa se ni dalo obdržati na nek smiseln način v obtoku, je pač šlo na smetišče v ustrezen kontejner.

Zadnja kaplja čez rob zame je bila ta, ker mi gre blazno na živce pospravljanje. Glede na to, da sem se že neštetokrat selil in sem eno in isto kramo zapakiral in odpakiral že neštetokrat in je dejansko nisem nikoli uporabljal, mi je že to šlo na živce. Zakaj? Ugotovil sem, da stvari, ki so bile v zabojih še po nekaj letih po zadnji selitvi, sploh nisem pogrešal. Resnično na živce pa mi je šlo in mi še vedno gre pospravljanje vedno iste lastne krame in ta čas sem želel preprosto skrajšati, ker moj smisel življenja gotovo ni pospravljanje. Ko ima človek družino, pa majhne otroke, je pospravljanje lahko velik izziv.

Od kod si prvič slišal o minimalizmu? Kaj je tebe najbolj pritegnilo v tem? A imaš kakšnega »učitelja«, osebo, ki tebe najbolj navdihnila v smeri minimalizma?

Mislim, da sta bila prav Joshua in Ryan prva minimalista, na katera sem naletel in takrat sem izvedel, da se mojemu načinu življenja lahko reče tudi tako. Pritegnila me je obljuba, da vse postane bolj preprosto in da ti ostane več časa, energije in denarja za stvari, ki so zares pomembne v življenju. Na smrtni postelji nihče ne obžaluje, da ni kupil še en Mercedes, ampak verjetno prej, da se ni družil z lastnimi otroki takrat, ko bi se lahko. Koliko krat ima človek priložnost spremljati otroka pri odraščanju? Jaz recimo tega momenta nisem hotel zamuditi. Redno poslušam podcaste od Joshua in Ryana in meni osebno sta odlična, večinoma spremljam samo njiju, včasih pa tudi še kakšnega drugega, recimo Leo Babauto.

Kako tvoja družina na to odreagirala? Ker takšne spremembe vplivajo tudi na drugih.

Naredil sem napako, da svoje žene nisem dovolj diplomatsko in sistematično obveščal o tem, kaj se mi dogaja in zato verjamem, da se je na nek način ustrašila in me še danes vedno z nekim dvomom malce podraži v smislu «ah, saj ti si minimalist», čeprav tudi ona redno polni vreče s kramo, svojo in tisto od otrok, ki jih potem odpeljem na rdeči križ, kajti to, kar je za nas krama, je lahko za nekoga drugega ključnega pomena.

Vse spremembe potrebujejo svoj čas. Otroci ne vem, če se nekako zavedajo, v čem je smisel vsega tega, ampak pastorka me že veselo oponaša, ko gre za bosonogo hojo, ki jo prakticiram, ko le morem, najraje seveda v naravi.

Kako je to vplivalo na tvoje življenje? Mišlenje? Notranje občutke? Emociji?

Ko se začneš zavestno ukvarjati z minimalizmom, obstaja tudi cel kup pasti. Če se rešiš krame, še ne pomeni, da se avtomatično rešiš vseh problemov, lahko je pa prvi korak v pravo smer. Prav tako pa je v meni močno prisoten ekstremist in zato se zavestno brzdam, da nekako ne pretiravam in nekako gojim «zmerni minimalizem».

Na moje življenje je minimalizem vplival tako, da sem zavestno črtal eno komponento svojega delovanja, saj sem čez dan hodil v službo, ob večerih sem poučeval borilne veščine in ponoči sem bil umetnik. Zame je to bilo preveč in sem črtal borilne veščine začasno iz svojega življenja. Trenutno opravljam še svojo službo, vendar 50%, ostalih 50% je namenjenih lastnemu podjetju, ki se ukvarja z mozaičarstvo, organizacijo mozaičarskih delavnic, širjenjem koristnih informacij o telesu in kako zanj skrbeti in seveda bo v bodoče močnejšo vlogo odigral minimalizem. V oktobru skupaj z Robijem Špilerjem načrtujeva kratko minimalistično delavnico.

Glede emocij pa težko rečem, kakšne so spremembe, ker se še vedno borim s tem, da se rešim redne službe, za katero sem globoko hvaležen, da jo imam, da vmes postavim na noge svoje podjetje do te mere, da lahko počnem samo še to, kar me zares veseli.

Mogoče lahko bi naštel nekaj principov/pravil minimalizma?

Kadar je vse v ravnovesju, je vsega na voljo ravno prav, ne preveč, ne premalo. Vsak zase mora poiskati to ravnovesje zase. Preveč vsega ni dobro, premalo vsega pa tudi ne. Na celični ravni je nekontrolirano deljenje celic fatalno, ker tukaj govorimo o raku. Torej obstaja več celic, kot jih človek dejansko potrebuje. Seveda nisem zdravnik, a podobno se ravnamo v materialnem svetu. Otroci potrebujejo še en stiki, pa še eno barbiko, še enega plastičnega superjunaka, a v resnici pa se igrajo recimo 80% časa samo z lego kockami! Odrasli nismo nič drugačni.

Najtežje prebavljam stroškovno breme avtomobilov, ker je brez avta tako težko shajati, če živiš malce izven mesta, že zaradi otrok, vrtcev, službe in podobnih reči.

Vsak mora najti svojo definicijo za minimalizem in se po njej ravnati. Ni globalne definicije, ki bi držala za vse. Umetniki so lahko minimalisti v umetnosti, športniki v športu, s tem, ko vadijo najnujnejše, biti minimalist v vsakdanjem življenju lahko pomeni tudi, da imaš jahto, ali pa samo nahrbtnik z računalnikom, potnim listom in obleko za dva dni. Zame osebno gre pri minimalizmu za nenehno poenostavljanje življenja.

Kaj bi priporočil tistim, ki bi želeli poskusiti minimalizem? S česa bi začeli biti minimalisti? 

Odličen način, da človek izkusi okus minimalizma je minimalistična igra, ki sem jo omenil že prej. Sicer pa redno posredujem uporabne informacije o minimalizmu preko mojega facebook fanpagea https://www.facebook.com/SloMinimalist/ in če vas ta praktična življenjaksa filozofija privlači, preprosto všečkate ta fanpage in v rednih presledkih dobivate uporabne informacije o minimalizmu.

Sicer pa ni pravil, kje začeti! Tukaj nekaj predlogov:

  1. Zamenjajte avto s kolesom, ko greste v službo. Če lahko švicarski dirketorji bank hodijo v službo s kolesi, ne vem, zakaj ne bi to počeli, ko to lahko, tudi mi.
  2. Če želite ostati fit, za to ne potrebujete fitnes, do katerega se odpeljete z avtom, raje več pešačite, vozite se več s kolesom, nosite nakupovalne vrečke, delajte vaje z lastno telesno težo, plavajte v jezerih in morju, hodite v hribe. Vse to je na voljo brezplačno ali pa za zelo malo denarja, pa še zdravo je.
  1. Imejte svoj vrt, kot ga imata minimalista Robi in Tjaša (www.obilje.si), če vam znese. Meni ne znese, ker spadam bolj med nabiralce ;-). Razmislite, če je koncept minimalistične hiške tudi nekaj za vas? Mene zelo mika, ampak za to morajo biti navdušeni vsi družinski člani, ne samo eden ;-). Kako se da srečno živeti samo na nekaj kvadratih si lahko preberete na spletni povezavi od Robija in Tjaše.
  2. Hodite, če je le možno, bosi. Če poleti in v toplih mesecih hodite bosi vi, niste čudni vi, ampak tisti, ki to ne počnejo. 😉

Verjetno bom v roku nekaj mesecev spravil na noge tudi spletno stran, ki se bo s tovrstno tematiko ukvarjala bolj poglobljeno.

Hvala, Robert, za zelo zanimiv in uporaben intervju! Tako naprej in se vidimo![:]